Kako je mogoče,
da je Maribor v tako kratkem časovnem razmiku odigral tri tako
različne tekme? Najprej ni mogel zabiti Radomljam, v Veltins Areni
je proti Schalkeju navdušil in ponovno šokiral Evropo, nato pa v
Ljudskem komaj iztržil točko proti Olimpiji?
O fenomenu odličnih iger Maribora v Evropi se mediji radi razpišejo,
prav tako pa jim je zanimiv paradoks njegovih slabih rezultatov in
predvsem neprepričljivih iger v slovenski ligi. Tako odstopanje
pripisujejo psihološkemu faktorju, utrujenosti, nemotiviranosti
igralcev, zahtevnosti preklopa med enim in drugim tekmovanjem... Vsi
omenjeni komentarji so legitimni in so logična posledica povezovanja
dejstev v kompleksnem nogometnem svetu. Vendar je javnost povsem
spregledala še en vidik, ki je prav tako oziroma vsaj tako pomemben
kot vsi prej našteti.
Vedeti je potrebno, da med vrhunskimi nogometnimi igralci ni velikih
razlik, razlike so v malenkostih, zato je trenerjeva primarna naloga,
da le-te izkoristiti. Da taktično postavi igro tako, da pridejo
malenkostne prednosti čimbolj do izraza in da po drugi strani
malenkostne deficite zamegli, zakamuflira. Če je na primer zaradi
počasnosti osrednjih branilcev problematična zadnja linija,
obstajajo načini in poti, kako ta deficit taktično nekako zakrpati.
Hitrost osrednjih branilcev pride manj do izraza, ko ekipa igro
zapre, s strnjeno consko postavitvijo igralcev v obrambi pa lahko
stojijo igralci tesneje skupaj. V praksi lahko pride do velikih
razlik v igri že, če sta na primer obrambni in vezni igralec
namesto 7, oddaljena 8 metrov narazen. Ko igralci v fazi branjenja
stojijo tesno skupaj, je lahko igra ekipe v obrambi izjemno
kvalitetna, tudi če sta osrednja branilca počasna, saj lahko manko
hitrosti kompenzirata z dobro obrambno igro 1:1 na majhnem prostoru,
igro s telesom, predvidevanjem napadov nasprotnika in dobrim
pozicioniranjem. Vendar če želi ekipa s počasnima branilcema
vršiti pritisk, postaviti obrambno linijo visoko, takšna igra
postane zelo rizična, saj med igralci nastanejo večji razmiki, s
tem pa tudi več praznega prostora, ki je največji sovražnik
počasnih obrambnih igralcev.
Zdaj se vračam dobrega pol leta nazaj – v zimski prestopni rok
sezone 2013/2014. Moja teza dobi eno od svojih mladih korenin
prav tam. Marko Šuler je takrat v Maribor prišel kot okrepitev za
evropske tekme in je najboljši primer za razlago Mariborove evropske slave in problemov v
slovenski ligi. Od avtoritativnega stebra, poglavarja visokih
žog v kazenskem prostoru v Evropi, se v Sloveniji v samo v nekaj
dneh spremeni v nekonkretnega branilca, ki se mu na igrišču vse odvija
prehitro.
Branilske karakteristike Marka Šulerja so odlična duel-igra in
težave, ko je okrog njega preveč praznega prostora. In ker mora v
Maribor v Sloveniji diktirati tempo (in to mora zahtevati predvsem
sam od sebe, le kako bi namreč izgledalo, če bi Maribor v nizki
obrambni formaciji igral v gosteh proti Kopru, Radomljam ali doma
proti Olimpiji?), vzeti žogo v noge in nasprotnika nadigra(va)ti, se
mora celotna zadnja linija postaviti više. Šuler se v tem ne znajde, takšna igra ne ustreza niti drugemu osrednjemu branilcu
Rajčeviču, eksplozivnost pa ni niti Vilerjeva največja vrlina.
Vendar ne gre samo za to, da Maribor z visoko postavljeno obrambo
postane slabši v obrambi, s tem se mu poruši tudi ritem igranja v
napadu. Nasprotna ekipa začne prebijati visoko postavljeno obrambno
linijo in prenese igro na Mariborovo polovico, igra pa dobi popolnoma
drugačen značaj. Nasprotnik začne diktirati svoj tempo, pri tem pa
dobi vlogo tudi psihološki moment. Vse kar zdaj omenjam pa lahko
postane še bolj dramatično, če hitrostno limitiranima Šulerju,
Rajčeviću in Vilerju, dodamo še včasih (v obrambi) neokretnega
Filipoviča. V tem primeru lahko Mariborova presing igra postane
samomorilska. Torej prav takšna, kot smo jo lahko videli včeraj
proti Olimpiji, ki ima povrhu vsega v napadu igralce, ki so sposobni
te deficite učinkovite izkoriščati - Šporar, Vukčević, Zajc,
Omladić so eksplozivni in agilni igralci, ki so zlahka izkoriščati
široke razmike med mariborskimi igralci in veliko praznega prostora
v fazi Mariborove obrambe. To je kot kaže popolnoma porušilo
mariborski načrt. Prevlade nad nasprotnikom ni bilo, Šuler,
Rajčevič in Handanovič pa so deficit deficit hitrosti in
eksplozivnosti napram Olimpijinim ofenzivcem kompenzirali tudi z
rizično in agresivno igro, ki bi lahko hitro pripeljala do rdečega
kartona.
NK Maribor se že vsaj 5 let konstantno izboljšuje na vseh
področjih, s tem pa prav vsako leto raste kvaliteta igralskega
kadra. Trenutna ekipa Maribora je izjemno dobro selekcionirana, kar
dokazujejo evropske tekme, ki so, jasno, klubska prioriteta. Ker pa
je nogomet izjemno razvijajoč se šport, in to velja tudi za
Slovenijo, vsako stagniranje pomeni hitro nazadovanje. Mariborova
rast na vseh ravneh se mora nadaljevati, v kolikor želi ostati
evropsko konkurenčen, hkrati pa bo potrebno igralski kader
nadgrajevati še v eno smer – na način, da bo lahko z visoko
postavljeno obrambno linijo, diktiranjem tempa in presing igro skozi
celotno sezono uveljavljal svojo superiornost v slovenski ligi.
Ozirati se bo torej potrebno za hitrimi, eksplozivnimi osrednjimi
branilci in bolj dinamičnimi zadnjimi veznimi igralci, morda pa
razmišljati tudi o različnih taktičnih variacijah za slovensko
ligo. Le redki klubi na svetu igrajo v tako kratkih časovnih
razmikih na tako različnih nivojih tekmovanja. To je specifika Maribora, ki ima svoje prednosti in slabosti. Po včerajšnji tekmi
se zdi, da se prav v tej specifiki nahaja največ potenciala in
strokovnih izzivov za nadaljnji razvoj kluba.
Rene Puhar – Fabi
Foto: Jure Banfi / SNPortal. si
Ni komentarjev:
Objavite komentar