nedelja, 5. oktober 2014

EVO NAS EVROPA, TI BOŠ NAŠA VSA! KAJ PA SLOVENSKA LIGA?

Kako je mogoče, da je Maribor v tako kratkem časovnem razmiku odigral tri tako različne tekme? Najprej ni mogel zabiti Radomljam, v Veltins Areni je proti Schalkeju navdušil in ponovno šokiral Evropo, nato pa v Ljudskem komaj iztržil točko proti Olimpiji?

O fenomenu odličnih iger Maribora v Evropi se mediji radi razpišejo, prav tako pa jim je zanimiv paradoks njegovih slabih rezultatov in predvsem neprepričljivih iger v slovenski ligi. Tako odstopanje pripisujejo psihološkemu faktorju, utrujenosti, nemotiviranosti igralcev, zahtevnosti preklopa med enim in drugim tekmovanjem... Vsi omenjeni komentarji so legitimni in so logična posledica povezovanja dejstev v kompleksnem nogometnem svetu. Vendar je javnost povsem spregledala še en vidik, ki je prav tako oziroma vsaj tako pomemben kot vsi prej našteti.

Vedeti je potrebno, da med vrhunskimi nogometnimi igralci ni velikih razlik, razlike so v malenkostih, zato je trenerjeva primarna naloga, da le-te izkoristiti. Da taktično postavi igro tako, da pridejo malenkostne prednosti čimbolj do izraza in da po drugi strani malenkostne deficite zamegli, zakamuflira. Če je na primer zaradi počasnosti osrednjih branilcev problematična zadnja linija, obstajajo načini in poti, kako ta deficit taktično nekako zakrpati. Hitrost osrednjih branilcev pride manj do izraza, ko ekipa igro zapre, s strnjeno consko postavitvijo igralcev v obrambi pa lahko stojijo igralci tesneje skupaj. V praksi lahko pride do velikih razlik v igri že, če sta na primer obrambni in vezni igralec namesto 7, oddaljena 8 metrov narazen. Ko igralci v fazi branjenja stojijo tesno skupaj, je lahko igra ekipe v obrambi izjemno kvalitetna, tudi če sta osrednja branilca počasna, saj lahko manko hitrosti kompenzirata z dobro obrambno igro 1:1 na majhnem prostoru, igro s telesom, predvidevanjem napadov nasprotnika in dobrim pozicioniranjem. Vendar če želi ekipa s počasnima branilcema vršiti pritisk, postaviti obrambno linijo visoko, takšna igra postane zelo rizična, saj med igralci nastanejo večji razmiki, s tem pa tudi več praznega prostora, ki je največji sovražnik počasnih obrambnih igralcev.

Zdaj se vračam dobrega pol leta nazaj – v zimski prestopni rok sezone 2013/2014. Moja teza dobi eno od svojih mladih korenin prav tam. Marko Šuler je takrat v Maribor prišel kot okrepitev za evropske tekme in je najboljši primer za razlago Mariborove evropske slave in problemov v slovenski ligi. Od avtoritativnega stebra, poglavarja visokih žog v kazenskem prostoru v Evropi, se v Sloveniji v samo v nekaj dneh spremeni v nekonkretnega branilca, ki se mu na igrišču vse odvija prehitro.
Branilske karakteristike Marka Šulerja so odlična duel-igra in težave, ko je okrog njega preveč praznega prostora. In ker mora v Maribor v Sloveniji diktirati tempo (in to mora zahtevati predvsem sam od sebe, le kako bi namreč izgledalo, če bi Maribor v nizki obrambni formaciji igral v gosteh proti Kopru, Radomljam ali doma proti Olimpiji?), vzeti žogo v noge in nasprotnika nadigra(va)ti, se mora celotna zadnja linija postaviti više. Šuler se v tem ne znajde, takšna igra ne ustreza niti drugemu osrednjemu branilcu Rajčeviču, eksplozivnost pa ni niti Vilerjeva največja vrlina. Vendar ne gre samo za to, da Maribor z visoko postavljeno obrambo postane slabši v obrambi, s tem se mu poruši tudi ritem igranja v napadu. Nasprotna ekipa začne prebijati visoko postavljeno obrambno linijo in prenese igro na Mariborovo polovico, igra pa dobi popolnoma drugačen značaj. Nasprotnik začne diktirati svoj tempo, pri tem pa dobi vlogo tudi psihološki moment. Vse kar zdaj omenjam pa lahko postane še bolj dramatično, če hitrostno limitiranima Šulerju, Rajčeviću in Vilerju, dodamo še včasih (v obrambi) neokretnega Filipoviča. V tem primeru lahko Mariborova presing igra postane samomorilska. Torej prav takšna, kot smo jo lahko videli včeraj proti Olimpiji, ki ima povrhu vsega v napadu igralce, ki so sposobni te deficite učinkovite izkoriščati - Šporar, Vukčević, Zajc, Omladić so eksplozivni in agilni igralci, ki so zlahka izkoriščati široke razmike med mariborskimi igralci in veliko praznega prostora v fazi Mariborove obrambe. To je kot kaže popolnoma porušilo mariborski načrt. Prevlade nad nasprotnikom ni bilo, Šuler, Rajčevič in Handanovič pa so deficit deficit hitrosti in eksplozivnosti napram Olimpijinim ofenzivcem kompenzirali tudi z rizično in agresivno igro, ki bi lahko hitro pripeljala do rdečega kartona.

NK Maribor se že vsaj 5 let konstantno izboljšuje na vseh področjih, s tem pa prav vsako leto raste kvaliteta igralskega kadra. Trenutna ekipa Maribora je izjemno dobro selekcionirana, kar dokazujejo evropske tekme, ki so, jasno, klubska prioriteta. Ker pa je nogomet izjemno razvijajoč se šport, in to velja tudi za Slovenijo, vsako stagniranje pomeni hitro nazadovanje. Mariborova rast na vseh ravneh se mora nadaljevati, v kolikor želi ostati evropsko konkurenčen, hkrati pa bo potrebno igralski kader nadgrajevati še v eno smer – na način, da bo lahko z visoko postavljeno obrambno linijo, diktiranjem tempa in presing igro skozi celotno sezono uveljavljal svojo superiornost v slovenski ligi. Ozirati se bo torej potrebno za hitrimi, eksplozivnimi osrednjimi branilci in bolj dinamičnimi zadnjimi veznimi igralci, morda pa razmišljati tudi o različnih taktičnih variacijah za slovensko ligo. Le redki klubi na svetu igrajo v tako kratkih časovnih razmikih na tako različnih nivojih tekmovanja. To je specifika Maribora, ki ima svoje prednosti in slabosti. Po včerajšnji tekmi se zdi, da se prav v tej specifiki nahaja največ potenciala in strokovnih izzivov za nadaljnji razvoj kluba.

Rene Puhar – Fabi

Foto: Jure Banfi / SNPortal. si


Ni komentarjev:

Objavite komentar